O Francetu Steletu

France Stele je pionir umetnostne zgodovine na Slovenskem. Deloval je kot prvi poklicni konservator na Slovenskem, univerzitetni profesor, urednik, likovni kritik, bil je avtor številnih publikacij, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prejemnik več domačih in tujih nagrad, častnega doktorata ljubljanske univerze in zlatega doktorata dunajske univerze; po njem se imenuje najvišje priznanje na področju konservatorstva v Sloveniji, Steletova nagrada, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo na Steletov rojstni dan. Spomin nanj se ohranja tudi v poimenovanju Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, katerega temelje je postavil in mu zapustil velik del svoje zapuščine.

Rojen očetu Francetu in materi Jožefi (r. Pavlič) v kmečki družini s šestimi otroki, je otroštvo preživel v Tunjicah. Po materini smrti leta 1895 se je preselil k stari materi v Podgorje pri Kamniku. V krogu družine in sorodnikov je že v mladih letih vzljubil literaturo in razvil zanimanje za starine ter panslavizem, v šolskih klopeh pa se je ogrel še za zgodovino in poglobil ljubezen do literature in poezije. Po osnovni šoli v Tunjicah in Kamniku je v letih od 1898 do 1906 obiskoval gimnazijo v Kranju. V gimnazijskih letih je začel zbirati slovenske ljudske pesmi in jih pod psevdonimom France Francetov pošiljati Karlu Štreklju, uredniku knjižne zbirke Slovenske narodne pesmi. Ljudske pesmi je zbiral tudi še v študentskih letih, tedaj pod pravim imenom (npr. knjiga 2, str. 58, št. 1122; knjiga 3, str. 164, št. 5060, str. 370, št. 5571; knjiga 4, str. 181, št. 7146, str. 188, št. 7162, str. 206, št. 7205), v knjižni obliki pa je izšla tudi zbirka njegovih ljudskih pripovedk iz domačih krajev (Zlati hrib.Pravljice in povedke iz Tunjic in okolice, Kamnik 2013). Kot gimnazijec je blestel v matematiki in si med profesorji prislužil vzdevek »homo mathematicus«. Odločilnega pomena za njegovo poznejšo poklicno usmeritev je bila spodbuda gimnazijskega profesorja Feliciana Aprissniga, ki ga je usmeril v študij umetnostnih slogov, profesor Avgust Žigon pa mu je umetnost približal v razlagah o njenem bistvu in v mladem Steletu spodbudil tudi interes za poezijo. Že v gimnaziji je pokazal talent za tuje jezike, pritegnile so ga češčina, ruščina, poljščina, francoščina in italijanščina. Znanje jezikov je krepil tudi med prostovoljnim služenjem vojaškega roka v 30. avstrijskem pešpolku v Lvovu v letih 1906 in 1907; tedaj je poglobil znanje poljščine ter usvojil nekaj ukrajinščine in jidiša.

Leta 1907 je začel študirati na dunajski univerzi. Ker ni mogel takoj vpisati študija umetnostne zgodovine, je vpisal študij slovanske filologije in zgodovine, leta 1908 pa tudi vzporedni pripravljalni tečaj na zgodovinskem inštitutu. Leta 1909 je začel študij umetnostne zgodovine in zgodovinskih pomožnih ved. Njegovi profesorji so bili Max Dvořak, s katerim sta ostala v prijateljskih stikih vse do Dvořakove smrti leta 1921, Julius Schlosser in Josef Strzygowski. Diplomiral je leta 1911, leto pozneje pa doktoriral na temo gotskega stenskega slikarstva na Kranjskem, ki jo je predlagal Dvořak. Na Dunaju je bil dejaven v slovenskem katoliškem študentskem društvu Danica, urejal je dijaško glasilo Zora in skupaj z Ivanom Mazovcem ustanovil njeno prilogo Prvi cveti ter urejal Katoliški dijaški koledarček. Z Mirkom Božičem sta ustanovila Slovansko ligo katoliških akademikov, ki je vse do prve svetovne vojne združevala vsa slovanska katoliška akademska društva v Avstro-Ogrski. V okviru lige je Stele navezal vrsto prijateljskih stikov in gojil stalne stike tudi s predstavniki katoliških gibanj zunaj nje. Na Dunaju se je družil s somišljeniki kroga Janeza Evangelista Kreka in sodeloval v akciji za ustanovitev slovenske univerze.

Jeseni 1912 je na Dvořakovo pobudo sprejel službo v Centralni komisiji za varstvo spomenikov na Dunaju, kjer naj bi se specializiral za trgovino z umetninami, vendar je spomladi 1913 na zahtevo protektorja komisije nadvojvode Franca Ferdinanda v Ljubljani prevzel mesto deželnega konservatorja za Kranjsko in vodil še referat za koroške spomenike. Že v času službovanja na Dunaju se je zavzel za rešitev fresk v cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Svetem Primožu nad Kamnikom, pri čemer je leta 1912 sodeloval z restavratorjem Matejem Sternenom, ki je fresko očistil sekundarnih posegov. S Sternenom sta plodno sodelovala vse do umetnikove smrti leta 1949. Med vidnejšimi prispevki njegovega predvojnega konservatorskega dela sta tudi obnova gotskih stenskih poslikav na rebrastem oboku v samostanski cerkvi v Miljah (nem. Millstatt) na Koroškem in pravilno branje napisa slikarja Vincenca iz Kastva v cerkvi sv. Marije na Škriljinah pri Beramu, s čimer se je cerkev kmalu izkazala za osrednji spomenik poznogotskega slikarstva v Istri. Izdelal je načrt organizacije konservatorske službe v Sloveniji, a je nadaljnje delo preprečila prva svetovna vojna. Delo je predal Ivanu Franketu, sam pa se je odzval vpoklicu v avstro-ogrsko vojsko in odšel v Nowy Sącz, od koder ga je pot vodila na rusko fronto. Jeseni 1914 je pri umiku čez reko San v Zalesianih v Galiciji padel v rusko ujetništvo. Čas vojnega ujetništva je prebil v različnih krajih v Rusiji in Sibiriji: v mestih Čita, Mariinsk, Novo Nikolajevsk (danes Novosibirsk), v vasi Manilovo pri Tomsku (kjer mu je med ujetniki uspelo nabrati vrsto ljudskih pesmi iz Romunije, utrdil pa je tudi znanje italijanščine in usvojil osnove romunščine in madžarščine), ponovno v Novem Nikolajevsku, zatem v mestih Semipalatinsk, Tjumen (kjer se je srečal z Vojeslavom Moletom in sta skupaj ostala v ujetništvu vse do leta 1918; v Tjumenu se je začel učiti turščine in se izpopolnjeval v hebrejščini), zatem v mestih Tara, Omsk (kjer so ga skupaj z drugimi Slovenci zaprli v boljševiško taborišče), Krasnojarsk (kjer je v taborišču na zasilni univerzi predaval umetnostno zgodovino), Jekaterinburg. V Jekaterinburgu je ostal do leta 1919 in v tem času postal član Jugoslovanske komisije pri Podružnici češkoslovaškega narodnega sveta (leta 1918) in kot slovenski urednik v letih 1918 in 1919 urejal češko glasilo Jugoslavjanin, postal je tudi član Muzejskega društva, posvetil se je študiju ruske in druge znanstvene literature, spoznal vodjo ruskega futurizma Davida Burljuka in kiparja Ivana Šadra ter študiral rusko modernistično literaturo Vladimirja Majakovskega. Pot ga je nato vodila v Vladivostok, Hajlar, Omsk, Tajgo, Harbin, Nikolsk-Usurijski (danes Usurijsk), ponovno v Vladivostok, od koder je s češkimi vojaki odplul v japonsko pristanišče Kobe, zatem v San Diego in Washington, kjer se je udeležil sprejema čeških vojakov pri predsedniku Wilsonu. Nato se je preko Bresta, Pariza, Prage in Dunaja vrnil v Ljubljano. Čas vojnega ujetništva je bil zanj čas duhovnega zorenja, saj je ravno stik z revolucionarno umetnostjo razblinil vse njegove dvome o umetnosti, ki so se mu porajali od gimnazijskih let naprej, in kot je zapisal, je bil »nov človek, poln načrtov in v primeri s predvojnim človekom s popolnoma novim naziranjem o življenju in umetnosti«.

V Ljubljani je leta 1919 nadaljeval z delom konservatorja na Spomeniškem uradu za Slovenijo, kjer je ostal zaposlen do leta 1938. Držal se je načela Aloisa Riegla in Maxa Dvořaka: »Konservirati, ne restavrirati«, zato se je pri obnovah zavzemal za ohranitev originalne substance spomenikov. V Dvořakovem duhu tudi ni zarisoval ločnice med vodilnimi in manj pomembnimi, provincialnimi spomeniki, temveč je vse obravnaval enakovredno. Kot konservator je bil zadolžen za spomenike na celotnem ozemlju Dravske banovine, pri čemer je bdel nad posegi vanje in poskrbel za njihovo zaščito (npr. Rimski zid v Ljubljani, cistercijanski samostan v Stični, dominikanski samostan na Ptuju, cerkev na Ptujski Gori, stolnica v Mariboru, Celjski strop) ter jih sistematično popisoval, pri čemer je opažanja in podatke dosledno zapisoval v beležnice, vrsto spomenikov pa tudi ovekovečil na fotografijah. Zapiski in fotografije danes predstavljajo izjemno dragoceno gradivo za raziskave in konservatorsko-restavratorska dela, saj opisujejo stanje spomenikov izpred več desetletij oz. pred povojnimi posegi, v primerih uničenih oz. izginulih spomenikov pa so celo edini vir o njih. Pripravil je zakon o varstvu spomenikov, a ga tedanja jugoslovanska kraljeva oblast ni sprejela, kljub temu pa mu je uspelo, da so v obstoječe zakone o gozdovih in gradbeništvu vstavili vsaj nekaj spomeniških določil. Po drugi svetovni vojni so njegovi predvojni zakonodajni predlogi predstavljali temelj pri pripravi moderne spomeniškovarstvene zakonodaje. Konservatorsko delo je dopolnjeval z raziskavami spomenikov, ki jih je objavil v več samostojnih in drugih publikacijah. Zaokrožen povzetek večletnega dela predstavljata znanstveni monografiji Monumenta artis slovenicae I. Srednjeveško stensko slikarstvo (Ljubljana, 1935) in Monumenta artis slovenicae II. Slikarstvo baroka in romantike (Ljubljana, 1938), posebno mesto pa zavzema Politični okraj Kamnik (Ljubljana, 1929), prva po sodobnih metodah napisana umetnostna topografija na Slovenskem. Takoj po koncu druge svetovne vojne je začasno vodil konservatorsko službo in si še v poznejših letih prizadeval za ohranitev posameznih spomenikov (npr. samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki, cerkve sv. Sofije v Ohridu).

Redno je vzdrževal znanstvene stike s kolegi v tujini, se udeleževal mednarodnih znanstvenih kongresov in bil eden od utemeljiteljev bizantoloških kongresov, ki jim je prisostvoval od samega začetka. Sodeloval je tudi pri pripravi Zgodovinske razstave slovenskega slikarstva leta 1922 v Ljubljani, ki je zavrnila do tedaj prevladujoče mnenje, da Slovenci v preteklosti nismo imeli svoje umetnosti, kar je argumentirano nadgradil v knjigi Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (Ljubljana, 1924, ponatis 1966). Slovensko impresionistično slikarstvo, ki se je uveljavilo kot umetnost, ki nosi narodni značaj, pa je pospremil s svojo interpretacijo v knjigi Slovenski impresionisti (Ljubljana, 1970). V likovnokritiških zapisih je spremljal razstave sodobnih slovenskih umetnikov (npr. Franceta in Toneta Kralja, Lojzeta Dolinarja, Staneta Kregarja, Lojzeta Spacala). Še posebej je podpiral delo arhitekta Jožeta Plečnika, s katerim sta tesno sodelovala pri urbanističnem preurejanju Ljubljane, pri katerem je bil Stele udeležen kot član občinskega Gradbenega odbora (odboru je predsedoval od leta 1935). Stele je vseskozi spremljal arhitektovo delo in napisal več del, v katerih je obravnaval njegove arhitekturne rešitve (npr. cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, preurejanje Hradčanov v Pragi, Narodna in univerzitetna knjižnica oz. NUK v Ljubljani). Sad njunega sodelovanja sta knjigi Architectura perennis (Ljubljana, 1941, skupaj z Antonom Trstenjakom) in Napori (Ljubljana, 1955). Bil je (so)urednik več periodičnih in strokovnih publikacij (Dom in svet, 1920–1930 in 1933–1938; Čas, 1924–1930; Zbornik za umetnostno zgodovino, 1930–1972; Kronika slovenskih mest, 1930–1941). Vse od ustanovitve PEN kluba je bil dejaven kot njegov član in bil več let njegov tajnik, pri čemer se je zavzemal za pomiritev napetosti med Srbi in Bolgari ter je ostro zavračal pristaše nacizma in fašizma.

Leta 1921 je začel honorarno predavati umetnostno zgodovino na oddelku za arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani, leta 1937 pa je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani; tu je stolico prevzel leta 1938 in tako nasledil Izidorja Cankarja, ki je nastopil diplomatsko službo. Leta 1952 je bil imenovan za rednega profesorja. Upokojil se je leta 1960 in kot zaslužni profesor predaval še naprej. V več desetletjih pedagoškega dela je vzgojil generacijo slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki je svoje delo nastopila po drugi svetovni vojni. Njegova usmeritev mlajših generacij k raziskovanju domače umetnostne dediščine se je izkazala za pomembno vodilo pri razvoju stroke in njeni uveljavitvi v mednarodnem prostoru.

Leta 1940 je postal redni član SAZU in v letih od 1940 do 1945 vodil filozofsko-filološko-historični razred, po reorganizaciji akademije pa je postal tajnik razreda za zgodovinske in družbene vede. Vodil je umetnostnozgodovinsko sekcijo pri zgodovinskem inštitutu SAZU od njene ustanovitve leta 1948 do svoje smrti. Sekcija je leta 1975 postala samostojen inštitut, ki se imenuje po njem (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU).

Njegovo znanstvenoraziskovalno delo je bilo usmerjeno zlasti v srednjeveško slikarstvo na Slovenskem, pri čemer je izoblikoval pojem »kranjskega prezbiterija« kot najdosledneje izveden ikonografski program poslikav gotskih prezbiterijev v evropskem prostoru, opredelil delo severnoitalijanskih in furlanskih pogiottovskih slikarjev na Slovenskem, raziskal slikarski opus Janeza Ljubljanskega, stenske poslikave v minoritskem samostanu na Ptuju, poslikave v cerkvi na Vrzdencu, ki so dlje časa veljale za najstarejše ohranjene srednjeveške stenske poslikave v Sloveniji, dokazal povezavo grafičnih listov Mojstra E. S. s freskami na Slovenskem itd. Krovno delo na temo srednjeveškega slikarstva na Slovenskem predstavlja njegova knjiga Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja (Ljubljana, 1969), postumna izdaja knjige Gotsko stensko slikarstvo v zbirki Ars Sloveniae (Ljubljana, 1972) pa prinaša bogato ilustriran pregled najpomembnejših do tedaj odkritih gotskih stenskih poslikav na Slovenskem. Po svoji umetnostnogeografski metodi je slovensko srednjeveško umetnost umestil v širši alpsko-jadranski prostor (Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, 1950; Umetnost v Primorju, Ljubljana 1940; razširjena izdaja 1960). Pomemben je tudi njegov prispevek o poznogotski arhitekturi na Slovenskem. Posvečal se je raziskavam vplivov bizantinske umetnosti na slovensko in jugoslovansko umetnost, pritegnila pa so ga tudi temeljna umetnostna vprašanja.

Bil je član več strokovnih združenj in organizacij, npr. Mednarodne zveze muzejev, dopisni član Mednarodnega komiteja za spomenike pri UNESCO, član jugoslovanske sekcije mednarodne zveze likovnih kritikov AICA pri UNESCO, dosmrtni član Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje, častni član več muzejskih društev in Zveze društev jugoslovanskih konservatorjev, dosmrtni častni predsednik slovenskega Društva za umetnostno zgodovino. Leta 1935 je bil imenovan za častnega konzula Poljske. Leta 1955 je postal dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter leta 1970 Srbske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1962 so mu podelili zlati doktorat dunajske univerze in leta 1969 častni doktorat ljubljanske univerze. Leta 1966 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in red zaslug za narod z zlato zvezdo, leta 1969 pa Herderjevo nagrado na dunajski univerzi. Leta 1971 je postal častni občan Kamnika.

Franceta Steleta je upodobilo več umetnikov (npr. Maksim Gaspari, Matej Sternen), v Tunjicah pa so mu leta 1987 pred osnovno šolo postavili spomenik, delo kiparja Stojana Batiča. V Kamniku so po njem poimenovali Steletovo cesto.

Andreja Rakovec